Zgodovina - APZ Tone Tomšič

O zboru

Kdo smo
Dirigent
Pevci
Priznanja
Dosežki
Zgodovina

Apz Tone Tomšič v obdobju 1926 - 1941

..................................................................................................................................................................................................................................................................................

Akademski pevski zbor v Ljubljani je bil ustanovljen leta 1926 in ga je skoraj v vsem predvojnem obdobju do prisilne razpustitve leta 1941 vodil dirigent, skladatelj in etnomuzikolog France Marolt, razen v letih 1929–1932, ko so zbor vodili še operni
dirigent Anton Neffat, operni dirigent Niko Štritof in skladatelj Marij Kogoj.
V letih 1938–1940 je Marolt vodil tudi Ženski akademski pevski zbor.

DOWN

France Marolt je dvignil zbor na raven enega najboljših moških pevskih zborov takratnega obdobja. Uspelo mu je pritegniti tudi nadarjene mlade skladatelje, predvsem Matijo Tomca in Vilka Ukmarja, ki so mu pomagali oživljati slovensko ljudsko glasbeno kulturo in jo ponesti tudi prek slovenskih meja. Ob desetletnici ustanovitve univerze leta 1929 je zbor pripravil program, v katerem je zajel ustvarjalna prizadevanja prvih trideset let takratnega stoletja in prikazal razvojno pot od skladateljev Pavčiča in Deva prek Premrla, Škerjanca, Ravnika, Lajovca, Adamiča in Kogoja do Osterca in Ukmarja.

Pod vodstvom Antona Neffata je zbor leta 1930 nastopil v Beogradu in bilodlikovan z redom jugoslovanske krone V. stopnje. Leta 1932 je zbor zopet prevzel France Marolt. Izvajati so začeli stilne koncerte (Anton Foerster, Jakob Gallus, prikazana je bila protestantska glasbena dejavnost – pesmi iz Trubarjeve pesmarice (1584) v priredbi Matije Tomca, dva koncerta slovenskih ljudskih pesmi, ki sta izzvenela kot mejnik v pojmovanju prirejanja oziroma obdelave ljudske pesmi; dela iz obdobja romantike, preporoda in čitalništva ter tudi sodobna slovenska glasbena dela, npr. Bajuk, Kogoj, Gerbič, Lajovic, Adamič, Ravnik idr). Leta 1934 je APZ pripravil koncert za mednarodni radijski prenos. Tega leta je zbor dobil častno priznanje, saj je pokroviteljstvo nad zborom prevzela kraljica Marija. Zbor je gostoval v tujini le enkrat, in sicer leta 1935. Turneja je trajala štirinajst dni in s parnikom so šli od Splita preko Budve do Pireja in Aten na Kreto, od tam v Port Said ter z vlakom v Kairo in Aleksandrijo.

Predvojni APZ je poustvarjal tudi številna Maroltova dela (Petnajst slovenskih ljudskih pesmi, Tri obredja iz Zilje, Tri obredja iz Bele krajine in študijoSlovenske prvine v kočevski ljudski pesmi). APZ je krstno izvedel, založil in izdal Petnajst slovenskih ljudskih pesmi Franceta Marolta in BelokranjskeMatija Tomca.

Predvojni APZ se je torej posvetil predvsem slovenski ljudski glasbi, zato se je osredotočil na gostovanja znotraj Slovenije. Občasno je imel koncerte tudi v Beogradu, v letu 1940 pa je zbor nastopal na turneji po Jugoslaviji. Na koncertih v Sarajevu, Beogradu, Nišu in Skopju so predstavili obdobje slovenskega preporoda in čitalništva.
Marolt je z Akademskim pevskim zborom uvedel tri novosti, ki so zaznamovale razvojno pot slovenske vokalne glasbe: uvedel je stilne koncerte, podajal poglobljene predstavitve zgodovine slovenske glasbene ustvarjalnosti in, najpomembneje, kot poznavalec slovenske folklore je Marolt oživljal slovensko ljudsko pesem in jo posredoval po vsej Sloveniji. Prispeval je k izoblikovanju slovenskega glasbenega jezika, izhajajočega iz domačih korenin, s tem je dajal zgled tudi takratnim slovenskim skladateljem. Odločno je zavračal mnenje o "revščini slovenske narodne pesmi". In prav s svojim delom in koncerti APZ-ja je postal tenkočuten posredovalec slovenske narodne pa tudi umetne pesmi. Te težnje so pripeljale do znamenitih koncertov predvojnega APZ, vse do zadnjega koncerta v že zasedeni Ljubljani 12. decembra 1941 v veliki unionski dvorani. Ker je italijanska okupacijska oblast sprevidela, da je šlo za protiokupatorsko prireditev, je že naslednji dan razpustila to elitno slovensko pevsko telo.

“Bilo je kakor cvetoča pomlad, ki jo je brezobzirno poteptala vojna, a ne uničila.”
Ivan Silič

V spomin na najznamenitejši koncert predvojnega APZ se vsako leto 12. decembra zvečer zberejo vse generacije apezejevcev pred vhodom v Hotel Union in s skupno pesmijo podoživijo dogodek izpred mnogih let. Tudi letos!

Matija Tomc (1899–1986)

Matija Tomc se je rodil na Božič, 25. decembra 1899 v Kapljiščih pri Metliki v Beli Krajini. Prva dva razreda osnovne šole je končal v Podzemlju, druga dva in še prvi razred (tedaj osemletne) gimnazije pa v Novem mestu, kjer se je začel tudi glasbeno izobraževati pri skladatelju Ignaciju Hladniku, ki je bil takrat gibalna sila vsega glasbenega življenja v Novem mestu. Pri njem se je Tomc učil violino, pri nekem njegovem dobrem učencu pa klavir. Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid pri Ljubljani, kjer je igral violo in rog ter od nekdanje četrte gimnazije orglal pri mašah vse do mature leta 1920. Po maturi se je vpisal na Teološko fakulteto in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. Nato je bil eno leto kaplan v Mokronogu. Leta 1925 je prevzel službo vzgojitelja v Zavodu sv. Stanislava in hkrati študiral harmonijo pri Stanku Premrlu in klavir pri Janku Ravniku na konservatoriju Glasbene matice v Ljubljani. Študij je nadaljeval leta 1926 na dunajski Visoki šoli za glasbo, kjer je imel glavna predmeta orgle in kompozicijo. Zasebno je študiral tudi solopetje. Leta 1930 je bil imenovan za profesorja glasbe na Škofijski klasični gimnaziji, kjer je poučeval glasbo v prvih dveh in teorijo v višjih razredih, vodil mešani in moški dijaški pevski zbor ter poučeval klavir, orgle in violino. Leta 1946 je odšel za kaplana v Domžale. Dve leti kasneje je postal župnik in to službo opravljal 25 let do leta 1973, ko se je upokojil. Umrl je 8. februarja 1986 v Domžalah, kjer je tudi pokopan.

Tomc se je zapisal v spomin slovenskega naroda kot zborovski skladatelj. Njegovo glasbeno delo je sila raznoliko: od maš, različnih skladb za liturgične potrebe za različne sestave do posvetnih skladb. Natančnega števila Tomčevih del ne poznamo, kajti njegova zasebna knjižnica je bila med 2. svetovno vojno oropana. Ob svoji osemdesetletnici je napravil »inventuro« svojega dela. Do vključno junija 1979 je bilo 492 cerkvenih in 786 svetnih, skupaj 1278 skladb. Najobsežnejši in najdragocenejši Tomčev prispevek k slovenski glasbeni ustvarjalnosti je z obdelavami in priredbami ljudskih pesmi. Izbiral je pesmi iz vse Slovenije, največ je koroških, belokranjskih, gorenjskih in prekmurskih. V predvojnem obdobju, do leta 1941, je veliko pisal za Akademski pevski zbor, ki ga je vodil France Marolt. Njuno sodelovanje je prvič rodilo sadove na koncertu »Korotan - Bela krajina« leta 1934, ko sta v skrbnem izboru predstavila koroško in belokranjsko ljudsko pesem. Takrat je APZ izdal najpomembnejšo Tomčevo zbirko belokranjskih pesmi, »BELOKRAJINSKE«. Iz tega obdobja izhajajo obsežna in zahtevna dela. Pevski obseg je izjemno širok in v pesmih nastopa tudi desetglasje. Od večjih del je napisal še opero Krst pri Savici in 7 kantat, ki so pretežno cerkvenega značaja. Najpomembnejše so Slovenski božič (1938), Križev pot (1942) in Stara pravda (1956). Napisal je tudi glasbo k filmu Pomlad v Beli Krajini.

Bil je soavtor Pevske vadnice za nižje razrede srednjih šol iz leta 1939, Pevske vadnice, ki je v letih 1949 do 1958 doživela pet ponatisov in Slovenske pesmarice v treh delih. Pred vojno je bil urednik glasbene revije Pevec. Pomemben je tudi kot glasbeni pedagog. S pedagoškim delom je začel leta 1930 na Škofijski klasični gimnaziji in ga opravljal do konca vojne. Leta 1932 je začel poučevati orgle na Glasbeni matici, dve leti pozneje pa še na Državnem konservatoriju. V šolskem letu 1941/42 je na Orglarski šoli v Ljubljani poučeval harmonijo in kontrapunkt. Po 2. svetovni vojni je še eno leto poučeval na Državni klasični gimnaziji v Ljubljani. Po odhodu v Domžale je prenehal s pedagoškim delom na teh ustanovah, le na Akademiji za glasbo je poučeval orgle še leta 1947. Za svoje delo je bil deležen številnih priznanj, več cerkvenih in manj posvetnih. Bil je častni član ljubljanskega stolnega kapitlja, papeški tajni komornik in častni konzistorialni svetnik, častni doktor Teološke fakultete v Ljubljani, častni član Akademskega pevskega zbora, član znanstvenega sveta pri Komisiji za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti in član medškofijskega Glasbenega sveta. Petkrat je bil nominiran za Prešernovo nagrado. Leta 1977 je prejel Gallusovo plaketo, ob 80-letnici pa najvišje priznanje Občine Domžale na področju kulture - Kersnikovo plaketo.

več o Matiji Tomcu:
- Kulturni dom Franceta Bernika v Domžalah
- Wikipedija, prosta enciklopedija
- Bela krajina

Skozi zgodovino veže Matijo Tomca in APZ Tone Tomšič dolgoletno sodelovanje, saj je zbor v obdobju od 1934 do 1970 izvedel številne njegove novitete ter mnoge skladbe posnel na zgoščenkah in kasetah: Zmi∂rom moram bondrati, 70 let Maroltovega APZ, 50 let APZ Tone Tomšič, Slovenske narodne pesmi idr. V zahvalo za njegovo prizadevno delo na področju glasbene ustvarjalnosti je bil imenovan za častnega člana APZ.

APZ Tone Tomšič je krstno izvedel številne Tomčeve skladbe:

1970
• Tomc, Matija (1899–1986): Črnomaljsko kolo (priredba ljudske pesmi)
(praizvedba: letni koncert, Ljubljana)

1968
• Tomc, Matija (1899–1986): Damon na Melito (priredba koroškega napeva na besedilo Urbana Jarnika)
• Tomc, Matija (1899-1986): Dajte mi, mati, dva krajcara (priredba koroške narodne po zapisu Franceta Marolta)
• Tomc, Matija (1899–1986): Od kneza Marka (priredba koroške narodne)
(praizvedbe: letni koncert, Ljubljana)

1967
• Tomc, Matija (1899–1986): Kaj ti je, deklica (priredba slovenske narodne pesmi)
(praizvedba: letni koncert, Ljubljana)

1966
• Tomc, Matija (1899–1986): Balada o mlinarju (priredba narodne iz Ziljske doline)
(praizvedba: letni koncert, Ljubljana)

1963
• Tomc, Matija (1899–1986): Pojdmo spat (priredba šaljive ljubezenske pesmi iz Prekmurja) (praizvedba: letni koncert, Ljubljana)

1956
• Tomc, Matija (1899–1986): Stara pravda (Anton Aškerc)

(praizvedba: v Ljubljani na koncertu ob 10-letnici zbora in v
počastitev stoletnice rojstva Antona Aškerca)

1935
• Tomc, Matija (1899–1986): Lámbergar in Pegam
• Tomc, Matija (1899–1986): Voznica
• Tomc, Matija (1899–1986): Lepa Vida
• Tomc, Matija (1899–1986): Žuta Vuga
• Tomc, Matija (1899–1986): Kralj Matjaž
• Tomc, Matija (1899–1986): Potrkan ples
• Tomc, Matija (1899–1986): Čukova ženitev
(praizvedbe: 1. april 1935 na koncertu ljudske pesmi
Panonije, Sredozemlja, Gorenjske in Dolenjske v Ljubljani)

1934
• Tomc, Matija (1899–1986): Tepežnica (priredba belokranjske ljudske)
• Tomc, Matija (1899–1986): Koleda za Svečnico (priredba belokranjske ljudske)
• Tomc, Matija (1899–1986): Od hajdùka Vélje (priredba belokranjske ljudske)
• Tomc, Matija (1899–1986): Zeleni Jurij (priredba belokranjske ljudske)
• Tomc, Matija (1899–1986): Koleda na Ivanje (priredba belokranjske ljudske)
• Tomc, Matija (1899–1986): Kresne (priredba belokranjske ljudske)
• Tomc, Matija (1899–1986): Svatske (priredba belokranjske ljudske)
• Tomc, Matija (1899–1986): Napojnica (priredba belokranjske ljudske)
• Tomc, Matija (1899–1986): Marija in mlinar (priredba koroške ljudske)
(praizvedbe: 7. maj 1934 na koncertu Slovenska narodna pesem)

Ženski akademski pevski zbor v Ljubljani 1938/40

"Ženski APZ sem ustanovila sredi leta 1938, ko je France Marolt privolil, da bo dirigent. Bila sem študentka, velika ljubiteljica lepega petja. Študirala sem solopetje na ljubljanskem Konservatoriju, pogosto sem obiskovala koncerte in po nekaj koncertih moškega APZ sem bila tako zaljubljena v to prečudovito petje in tako občudovala dirigenta Franceta Marolta, da sem ga kar poiskala z iskreno željo, naj me posluša in privoli v to, da bo vodil še ženski akademski pevski zbor. Bil je nekako presenečen. Bilo mu je všeč, ni pa bil pripravljen na ženski zbor in šele po premisleku je dejal, da sprejme moj predlog, če bom urejala vse potrebno. Morala sem poskrbeti za mnogo zadev: za prostor za vaje (balkonska dvorana univerze), na univerzi obesiti obvestilo oziroma seznaniti ljubljanski ženski svet o nastajajočem zboru in pridobiti primerno število deklet. Zame je bili to radostno opravilo za željeno lepo stvar.

Dekleta so se prijavljala in niso se upirala Maroltovim analitičnim preizkusom. Ob teh pregledih je vsaki pevki določil, kateri glas bo pela: I. ali II. sopran, I. ali II. alt. Prva vaja je pred Franceta Marolta postavila 40 do 45 deklet, ki so želela lepo in kulturno peti v prijetni družbi in z dirigentom najvišje kakovosti (vrednosti), s čudovitim srcem in veliko nadarjenostjo.

Jeseni 1938 smo torej začele z vajami. Marolt je pripravljal note in svetoval potrebno. Delo je steklo, dekleta so se pogumno oglašala. Mnoge pevke so bile glasbeno kar precej razgledane, bile so solopevke, učile so se klavir ali kako drugo glasbilo, nekatere so pred tem pele na kakem dobrem koru, imele so še nekaj pevske vzgoje in tako ni bilo teško delati z nami, saj smo rade hodile k vajam in te so bile prijetna doživetja. Ob duhovitih Maroltovih iskricah, ki so pogosto polnile dvorano univerze, so bile vaje poleg glasbenega učitka prijetna sprostitev in so razveseljevale smeha in radosti željne mladenke. Bilo je lepo. Veliko smo se naučile. Marolt je bil odličen pedagog. Pesmi so se vrstile, bile so slovenske narodne in umetne v različnih priredbah: Marolt, Tomc, Adamič itd. število naštudiranih skladb je naraščalo in kot predsednica zbora sem skrbela, da je delo v redu potekalo. Kmalu sem Marolta vprašata, kdaj bo koncert, saj smo zdaj imele še bolj pogosto skupne vaje in ugotavljala sem, da zelo sproščeno in lepo pojemo. Od Marolta sem želela in kar zahtevala datum koncerta. “Nekoč v pozni pomladi,” je rekel. O tem se je bilo treba odločiti in rezervirati dvorano. Kot zelo resna predsednica APZ sem se v koncertni poslovalnici dogovorila za datum našega koncerta, podpisala pogodbo in jo dala Francetu Maroltu kot dokaz, da je naš nastop v veliki dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani potrjen. Razjezil se je, ker sem datum koncerta tako rekoč sama določila. Vedela sem, da bom morala biti vztrajna (predsednik moškega APZ Boris Trampu Čož je včasih podobno ravnal), če naj dosežemo končni uspeh - kar je bila moja velika želja. Marolt se je potem kmalu strinjal. Pomlad 1939 je bila tu in pomnožili smo vaje, pesmi smo znale na pamet in France nas je zelo zavzeto brusil. Kar uživale smo ob lepem, polnem zvenu zbora.

Kako pa se bomo oblekle? Podobno moškemu APZ. Vsaka pevka je imela temno krilo in črne čevlje. Poskrbeti je bilo treba še za belo bluzo in ruto z narodne noše ter rdeč nagelj, pa za nogavice iste barve. Tedaj sem se odpeljala v Tržič v tekstilno tovarno in prosila za belo šantunško blago za naše bluze. Dobila sem ga brezplačno; to je bil prispevek te tovarne slovenski kulturi. Še enkrat hvala. Zdaj še nogavice. Pot me je vodila v tovarno nogavic v Savlje v Ljubljani in na mojo prošnjo so mi dali 50 parov nogavic iste barve v številkah, kakršne so naštela dekleta. Bile smo torej primerno oblečene, skoraj brez stroškov. Zadnje dneve pred javnim nastopom so dekleta dobro prestala in z vso ljubeznijo hodila na vaje, zdaj kar precej dolge; niso nergala in bila so zelo disciplinirana. Izpolnjevala se mi je želja. Pojem pod Maroltovo dirigentsko roko, uspelo mi je ustanoviti ženski akademski pevski zbor. Ta je torej 7. julija 1939 stal na odru v veliki dvorani Slovenske filharmonije, pripravljen na dvig roke odličnega glasbenika, dirigenta Franceta Marolta. Pele smo kar se je dalo lepo. Poslušalci so ploskali, Marolt in me, pevke, smo bili srečni in veseli. Slovenkam in Slovencem smo v težkih časih, ko se je bližata italijanska in nemška grdobija, zapele slovensko pesem za pogumno poštenost. Topel spomin na te lepe čase nam tudi v pozni jeseni življenja nudi lepoto.

APZ je moral prenehati z vajami zaradi bližajoče se vojne. Vsi smo jo pričakovali s strahom in volja, čeprav še vedno dobra, je morala odnehati. “Žabce” - tako so nam rekli - so torej utihnile. Po vojni je zbor spet oživel. Nov, akademski pevski zbor, zdaj mešani. Lepo! Srečno!"

Greta Ložar

Zadnji koncert 12. decembra 1941

Od zasedbe Slovenije leta 1941 je predvojni APZ s svojim dirigentom Francetom Maroltom spoštoval kulturni molk, vendar je bila kasneje sprejeta odločitev, da se sloves APZ in njegovega dirigenta uporabi kljub kulturnemu molku kot protest proti okupatorju in v spodbudo Slovencem. Tako je APZ z dirigentom Maroltom izpeljal še zadnji koncert v takratni elitni veliki unionski koncertni dvorani v Ljubljani. Za koncert je Marolt izbral preroške slovenske skladbe, ki so ljudem budile duha svobode. Kot zaključno pesem je zbor izbral pomenljivo Jenkovo Lipo kot napoved vstajenja slovenskega naroda.

“Pogled mi je uhajal v prvo vrsto parterja, kjer je na častnem mestu sedel italijanski policijski inšpektor v svečani uniformi, pa spet proti velikemu bleščečemu lestencu, za katerega skrivnost smo vedeli le redki: vanj je namreč iznajdljivi tonski snemalec Rudi Omota skril mikrofon, ki je verno posnel celoten koncert in vse dogajanje tistega nepozabnega večera. Zadonela je prva pesem in dvorana je bila tiha, da se ni slišal niti dih zavzetih poslušalcev, ki je proti koncu koncerta prerasel v tiho ihtenje, razločno slišno na posnetku. Po vsaki pesmi je v dvorani zadonel naravnost poblaznel aplavz, ki je ob zadnji pesmi, pretresljivi Lipi, prerasel v pravi orkan navdušenja. Zbor je stopnjeval napetost od kitice do kitice, dokler ni maestozno izzvenela zadnja: Spavaj, spavaj lipica, večno ne boš spala, nova pomlad zelena nov bo cvet pognala. Zopet bodo ptičice, ptičice vesele, pesmi nam prepevale, pesmi žvrgolele.

Končali smo s fortissimom, da so se tresle stene, in takrat je bilo tudi zadnjemu poslušalcu jasno, da ne gre več samo za kulturno prireditev, ampak za uporno politično demonstracijo ponosnega, neuklonljivega naroda.

Tisti hip sem opazil, da je italijanski komisar še z nekim civilistom jadrno odhitel iz dvorane, očitno k visokemu komisarju Grazioliju, poročat o tem nezaslišanem dogodku. Prevzele so me zle slutnje, da okupator ne bo mirno prenesel takšnega javnega spontanega protesta proti zasedbi. In res je bil sloviti APZ že naslednji dan z odredbo visokega komisarja Ljubljanske pokrajine razpuščen s takojšnjo veljavnostjo dekreta.

Vendar je tako nam apezejevcem, kakor tudi vsem udeležencem večera, ostal po zaslugi iznajdljivega snemalca ta najznamenitejši koncert kakšnega slovenskega pevskega zbora v vsej zgodovini ohranjen skoraj v celoti.”
Dr. Lev Svetek

Skrivno snemanje

"Bilo je 12. decembra 1941, ko je imel APZ svoj koncert ljudskih in umetnih pesmi, kot običajno tudi tokrat v unionski dvorani. Italijanska okupacijska oblast je za prireditev sicer dala dovoljenje, vedeli pa smo, da bo vse temeljito zastraženo in pod strogim nadzorom. Od zbora in od direktorja kina Union sem dobit nalogo, naj ta koncert, za katerega je bilo vsem jasno, da bo zadnji, posnamem zvočno na filmski trak. Žal traku ni bilo dovolj. Ker pa je zvokovna sled na filmskem traku široka le nekaj milimetrov, trak pa je širok 35 milimetrov, je velik del emulzije neizkoriščen. Na hitro sem se odločil in skonstruiral rezalno napravo, ki je filmski trak razpolovila, s tem pa sem pridobil nadaljnjih 300 metrov, torej za 20 minut posnetkov. Delo, ki je sledilo, je ves čas potekalo popolnoma skrivaj, za to namero je vedelo le nekaj najzanesljivejših. Ne spomnim se dobro, kdaj sem nameščal mikrofon, ki je moral biti očem popolnoma neviden. Po žici sem ga spustil od stropa do lestenca, kjer je bil varno skrit. Zvečer med koncertom pa sem sedel v prostoru za projekcijskim platnom, zaklenjen seveda, in snemal. Čeprav nisem bil fizično navzoč v dvorani, sem iz posnetka čutil, kako je občinstvo sodelovalo, kako je viharno in spet v grobni tičini spremljalo izvajanje Maroltovih pevcev. Pri Jenkovi Lipi pa je zaihtelo in na posnetku se dobro sliči ta glasna žalost, ki je bila bridka spremljevalka tega časa, naznanjujoča borbo in smrt. Dogodek je tudi mene pretresel do dna. Ko sem zvočni trak obdelal po tehnični plati, sem posnetke predvajal dirigentu Francetu Maroltu in jih potem spravil. Trak še danes hranim kot dragocen spomin in zgodovinsko sporočilo in reči moram, da mi je v veliko zadoščenje, da sem to delo, snemanje Maroltovega zbora, takrat, pred 55 teti, uspešno opravil."
Rudi Omota

Apz Tone Tomšič v obdobju 1946 - 1956

V marcu leta 1946 je nastal mešani pevski zbor študentov ljubljanske univerze in nadaljeval z delom, ki ga je APZ-ju preprečila vojna vihra. Zbor je dobil naziv Študentski pevski zbor (ŠPZ), v jeseni leta 1953 pa se je preimenoval v Akademski pevski zbor Tone Tomšič. Na pobudo Franceta Marolta je vodstvo zbora prevzel Radovan Gobec...

DOWN

Poleti 1946 se je zbor udeležil delovne akcije pri regulaciji Pesnice, kjer so v prostem času študirali program za svoj prvi koncert. S prvimi nastopi v večjih krajih Štajerske ter s koncertom v Varaždinu je zbor doživel svoj ognjeni krst in prve uspehe. Številčno se je zbor hitro povzpel na 90 članov in začel z resnimi pripravami na prvi letni koncert. Decembra 1946 se je zbor prvič predstavil ljubljanskemu občinstvu s koncertom, ki je imel moto: »Skoz borbo, trpljenje in bratstvo, edinstvo in z delom, obnovo v boljše življenje.« Do zadnjega kotička napolnjena unionska dvorana in navdušenje občinstva ob izvajanju programa je pevcem vlilo novega poguma za delo. Sledila so tudi gostovanja po Sloveniji (Jesenice, Celje, Maribor). Poleti leta 1947 je sodeloval na svoji drugi delovni akciji pri regulaciji goriškega Lijaka. Ob sobotah in nedeljah pa so pevci obiskali Idrijo, Čepovan, Ilirsko Bistrico, Ajdovščino in Opatijo, kjer so priredili koncerte in spoznavali našo, komaj priključeno primorsko zemljo. V letih 1949 in 1950 so pevci sodelovali tudi pri gradnji študentskega naselja.

V nadaljnjih programih je zbor nadaljeval začrtano pot predvojnega Akademskega pevskega zbora. V priprave na stilni koncert Slovenska ljudska pesem je zbor vložil veliko truda. Izredno zanimanje za razvoj zbora je takrat pokazal tudi France Marolt, ki je pogosto hodil na vaje, svetoval, popravljal in bodril. V njem je zbor našel svojega prijatelja. Lahko trdimo, da je bil France Marolt boter njihovega drugega koncerta. Koncert Slovenska ljudska pesem je doživel v Ljubljani prodoren uspeh, kakor tudi v Mariboru, Celju ter v Trbovljah. Bilanca te živahne aktivnosti je bila izredno zadovoljiva. Zbor je imel že v prvih treh letih za seboj 100 nastopov. Ob stotem nastopu so leta 1949 pripravili spored, ki je obsegal najbolj uspele skladbe, ki jih je zbor izvajal v teh treh letih. Leta 1950 je zbor izvajal program Jugoslovanska kola in plesi. Leta 1951 je zbor slavil petletnico delovanja. V času priprav na jubilejni koncert je delo prekinila žalostna vest o smrti Franceta Marolta. Pevci so na poslednji poti spremili Franceta Marolta, nekdanjega vodjo APZ in tudi svojega učitelja, ki je do poslednjega diha bdel nad njihovim delom. Nekaj dni za tem žalostnim dogodkom je zbor izvajal enega svojih najtežjih koncertov Od novih akordov do danes. Tu so bile v glavnem zajete najlepše, pa tudi najzahtevnejše umetne pesmi.

Eden najbolj uspelih programov, ki jih je izvajal APZ, pa so bila Slovenska svatbena obredja, t. j. Koroška ohcet (R. Gobec), Dolenjsko ženitovanje (M. Tomc) in Prleško gostüvanje (D. Cvetko). Tak način podajanja slovenskih narodnih pesmi, v stilni obdelavi povezanih v eno celoto po komentatorjih, je bil v naši vokalni glasbi nekaj novega in je naletel na zelo ugoden odziv pri publiki. Od vseh programov je ta doživel največ ponovitev. Letni koncert 1954, z naslovomSlovenska balada je bil istočasno tudi proslava ob 25-letnem glasbenem udejstvovanju dirigenta Radovana Gobca. Kritike, ki so sledile koncertu, so dale zboru vse priznanje in poudarile porast kvalitete.

Približalo se je jubilejno leto, saj je APZ stal na pragu svoje prve desetletnice. Brez dvoma je APZ v tem pogledu našel svoj »jaz«, postal pomemben faktor v slovenskem glasbenem življenju in med amaterskimi vokalnimi ansambli dosegel eno najvidnejših mest. Na pobudo Radovana Gobca je skladatelj Matija Tomc za jubilejni koncert APZ ustvaril mogočno kantato Stara pravda na besedilo pesnika Antona Aškerca. Z jubilejnim koncertom je APZ počastil tudi 100-letnico pesnikovega rojstva. Prvi izvedbi v letu 1956 so sledile še ponovitve po Sloveniji v letu 1957.

Znano je, da je v Ljubljani pred vojno delovalo večje število kvalitetnih pevskih zborov. Slovenci smo v tem pogledu znani po bogati pevski tradiciji. Število kvalitetnih amaterskih zborov, ki bi delovali z neko določeno perspektivo in s stalnim kadrom, je v povojnih letih zelo nazadovalo. Ponovna oživitev APZ je bila po vojni nujno potrebna, saj je kot amaterski zbor pomembno prispeval k poživitvi kulturno-umetniškega delovanja. Naloga APZ je vseskozi bila, da išče nove, moderne smeri glasbenega izražanja ter novega izraza pri obdelavi slovenske ljudske pesmi. V tem smislu daje zbor nove pobude slovenskim komponistom, ki naj bi obogatili slovensko zborovsko literaturo in zborom omogočili izvedbo novih programov. Koncertni programi APZ niso bili naključno izbrani, temveč zavestno stilno enotno oblikovani. Nudili so zaokrožene prereze skozi neko določeno zvrst glasbene kulture. V tem je Radovan Gobec sledil smernicam, ki jih je z APZ-jem pred vojno začrtal France Marolt. Težnja po originalnosti in glasbeni obdelavi del, ki so bila našemu glasbenemu svetu še nepoznana, je pravzaprav tisto nadvse pozitivno v delovanju APZ-ja. Radovan Gobec se je čutil dolžnega, da se z zborom prvi loti težjih novosti, da jih predstavi občinstvu in obenem preizkusi za uporabo drugih zborov. Ob vsakem koncertu je zbor izdal koncertno knjižico, ki je poleg besedila izvajanih skladb vsebovala strokovne članke in razprave o koncertnem sporedu, zapiske o delu zbora, o njegovem dirigentu, razne jubilejne članke ter daljše ali krajše literarne sestavke iz zborovega življenja. Od izdanih koncertnih knjižic najbolj izstopa zadnja, ki jo je zbor izdal ob svoji desetletnici. Dejstvo, da se je APZ v tolikšni meri posvetil narodni pesmi, oprti na slovensko folkloro, spet poudarja resnico, da je ljudski zvočni izraz eden od močnih vrelcev umetne glasbe, ki ne sme usahniti, če naj bo ta glasba resnično ljudska. »Od osnov naših očetov se bomo učili in ustvarjali« je zapisal France Marolt.

Organiziranih je bilo več študijskih letovanj, in sicer v Crikvenici, Lovranu in Banjolah pri Puli, Valdoltri, Sekiri ob Vrbskem jezeru, Dubrovniku in Zadru. Na letovanju je zbor štiri ure na dan študiral nove skladbe, preostanek časa pa je bil namenjen druženju in zabavi. V jeseni 1950 so pevci APZ-ja prvič prestopili državno mejo, gostovali so pri rojakih na Koroškem. Leta 1954 pa se je zboru izpolnila še ena želja - obiskal je Trst in z največjim uspehom izvajal koncert »Slovenskih svatbenih obredij«. Skupno je imel APZ pod vodstvom Radovana Gobca 18 koncertov v zamejstvu. Uspehi prvega povojnega desetletja so bili vidno izraženi tudi v nagradah na republiških in državnih tekmovanjih. Na republiških tekmovanjih v Ljubljani je zbor vedno dosegel prvo mesto, in to v letih 1948, 1949 in 1951. Na zveznem mladinskem festivalu v Beogradu leta 1948 pa je zbor zasedel III. mesto med mladinskimi mešanimi zbori. APZ je sodeloval tudi z radijskimi postajami: Ljubljano, Koprom, Celovcem, Beogradom, Reko, Trstom, in Prago. Magnetofonski posnetki posameznih pesmi pa so bili dvakrat poslani v Ameriko in v Burmo.

Še nekaj iz statistike (pripravljene v letu 1956):

povprečna doba članstva v APZ-ju traja 4 leta,

v zboru se je zvrstilo 365 pevcev,od teh jih je kasneje 18 delovalo kot zborovodje, 3 kot operni pevci, 9 kot profesorji glasbe ter 26 članov kot pevci v zborih Slovenske filharmonije in Radia,

celokupno bilanca izvedenih novitet je 36 skladb, 3 suite in 2 kantati 17-ih skladateljev v skupnem obsegu nad 600 strani,

v desetih letih je imel APZ 265 nastopov v 73 različnih krajih Slovenije, Hrvaške, Srbije, na Koroškem in v Trstu. V zamejstvu je bilo 18 koncertov,

v svojih programih je APZ izvajal 37% pesmi s sodobno tematiko.

povzeto po:
Ignacij Voje: Deset let delovanja Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič. Naši zbori 1956, 10(4), 13-16.

Dirigenti Apz Tone Tomšič

1926 - 1941 France Marolt (1891-1951)

DOWN

France Marolt se je rodil 21. 6. 1891 na Brdu pri Lukovici, kjer je bil njegov oče takrat učitelj. Oba starša sta bila glasbeno nadarjena. Oče je imel pevski krožek, dobro je igral violino in orglal v farni cerkvi. Kasneje se je družina preselila v Ljubljano, kjer je France obiskoval gimnazijo in maturiral leta 1912. Že kot gimnazijec je s sošolci ustanovil oktet in ga vodil. Po izjavi sestre Berte je bil vsestransko nadarjen, odličen risar, dober matematik, šahist, spreten telovadec pri Sokolu. Prvo glasbeno izobrazbo je dobil v domači hiši pri očetu, ki ga je seznanil s teorijo in harmonijo. Pri Antonu Foersterju je končal Orglarsko šolo. Obiskoval je tudi šolo Glasbene Matice pri Mateju Hubadu. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil poslan na fronto v Galicijo, prišel od tam za krajši čas domov, nato zbolel in se zdravil v bolnici v Gradcu. Ko je ozdravel, je bil poslan na soško fronto, kjer je bil težko ranjen. Prva leta po vojni (1919-1924) je prevzel vodstvo Primorskega kvarteta (poznejši Slovenski kvartet), nato je bil pomožni zborovodja pri pevskem zboru Glasbene matice in hkrati glasbeni kritik pri reviji Ljubljanski zvon. To mu je prineslo srečanje z dr. Stankom Vurnikom, ki mu je pomagal, da je začel ustanavljati svoj pevski zbor (1926). Pevce je izbral iz vrst študentov ljubljanske univerze in ga imenoval Akademski pevski zbor. Prvi koncert je bil leta 1927 v Mariboru, zadnji pa 12. decembra 1941 v Ljubljani, pod italijansko okupacijo. Leta 1929 je Marolt odložil taktirko dirigenta APZ, a se čez tri leta spet vrnil k njemu. Pevci so ga oboževali, njihovi koncerti so bili za občinstvo pravo odkritje in Marolt je kot interpret dosegel nesporno priznanje. V svojih priredbah je intuitivno zadel tisto nekaj, kar daje našemu večglasnemu petju čar, da ga občutimo kot slovensko in nas gane. Marolt je odlično vodil in umetniško usmerjal zbor, zanj je prirejal ljudske pesmi in si pridobil sodelavce med vidnimi skladatelji. Z APZ je slovenskemu občinstvu odkrival slovensko ljudsko pesem kot kulturno in umetniško vrednoto. Bil je izredna osebnost, poln umetniškega ustvarjalnega zagona, človek z bujno domišljijo, intuitiven in čustveno goreč.

Znanstveno zanimanje za slovensko glasbeno izročilo je v njem zbudil prijatelj Stanko Vurnik. Gradivo je zažel zapisovati 1931 v Beli krajini, 1933 pa v Ziljski dolini. Leta 1934 je svoj načrt za ustanovitev Folklornega inštituta izročil Glasbeni matici, ki ga je sprejela in mu zaupala tudi vodstvo. Prvih 10 let je požrtvovalno opravljal vse delo brez ustrezne opreme, denarne podpore in sodelavcev. Organiziral je več prireditev za ohranitev slovenskih folklornih znamenitosti: 1935 koroški dan, 1936 belokranjski dan in 1939 folklorni festival v Mariboru.

Marolt je pripravil več zbirk: Petnajst slovenskih ljudskih pesmi (izdal in založil APZ), Tri obredja iz Zilje, Tri obredja iz Bele krajine in študijo Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi. Leta 1948 je skupaj z M. Tomcem začel izdajati Zbirko pokrajinskih pesmaric za mladino. Od leta 1946 je predaval etnomuzikologijo na Akademiji za glasbo. Umrl je v Ljubljani 7. aprila 1951.

APZ je krstno izvedel številne Maroltove skladbe:

1935
• Marolt, France (1891–1951): Ljubi konja jaše
• Marolt, France (1891–1951): V klošter bi šla
• Marolt, France (1891–1951): Koleda
• Marolt, France (1891–1951): Vojaška
• Marolt, France (1891–1951): Kangalilejska ohcet
(preizvedbe: 1. april 1935 na koncertu ljudske pesmi Panonije, Sredozemlja, Gorenjske in Dolenjske v Ljubljani)

1934
• Marolt, France (1891–1951): Koleda za sv. tri Kralje (priredba koroške ljudske)
• Marolt, France (1891–1951): Druməlca (priredba koroške ljudske)
• Marolt, France (1891–1951): Pójdam u rûte (priredba koroške ljudske)
• Marolt, France (1891–1951): Pastirska (priredba koroške ljudske)
• Marolt, France (1891–1951): Visoki rej (priredba koroške ljudske)
(praizvedbe: 7. maj 1934 na koncertu Slovenska narodna pesem)

1927
• Marolt, France (1891–1951): Smrt na duri potrklja
• Marolt, France (1891–1951): Oj, tam za goro
• Marolt, France (1891–1951): Ljubi konja jaše

1946 - 1956 Radovan Gobec (1909-1995)

DOWN

Radovan Gobec se je rodil leta 1909 v Podgradu pri Ilirski Bistrici. Šolal se je na učiteljišču v Mariboru, kjer je začel tudi voditi zbore in pisati prve skladbe (Kresniček). Učiteljeval je v Grižah, Laškem (Planinska roža) in Jurkloštru, od koder je leta 1944 odšel v partizane (Pesem o svobodi, Bohor žari). Po vojni je nadaljeval študij in leta 1951 na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomiral iz kompozicije in dirigiranja. Na pobudo Franceta Marolta je ustanovil Študentski pevski zbor ljubljanske univerze, s katerim je začel pripravljati stilne letne koncerte. Vodil ga je od leta 1946 do leta 1957. Ves čas je komponiral (Dekletom, Lepo je v naši domovini biti mlad). Postal je urednik Grlice in član revije Naši zbori, kjer je objavljal svoje tehtnejše skladbe (Jesenska, Njene oči). Leta 1953 je prevzel vodstvo invalidskega pevskega zbora, ki ga je vodil 28 let (do leta 1981). Ta čas je bil tudi skladateljsko najbolj ploden (pisal je kantate in opero Kri v plamenih). Največ svojega opusa je namenil zborovski glasbi, saj je napisal prek 300 skladb. Deset let je umetniško vodil Tabor slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Izdal je dva učbenika za zborovodje, uredil okoli 15 pesmaric, posnel 20 gramofonskih plošć in 10 TV oddaj. Sprva je služboval na gimnaziji, nato v glasbeni šoli, zatem je bil direktor Ljubljanskega festivala ter predstojnik glasbenega oddelka na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Ves čas je bil član ali predsednik mnogih glasbenih odborov in žirij, zlasti v ljubiteljstvu, npr. prvi ter kasneje častni predsednik Slovenske pevske zveze. Dejaven je bil v Društvu slovenskih skladateljev.

Bil je nosilec številnih priznanj in odlikovanj ter eden prvih dobitnikov Gallusove plakete za življenjsko delo. Osebnostne kvalitete in prijateljski odnos do tisočev slovenskih zborovskih pevcev in kolegov nam ohranjajo Radovana Gobca nepozabnega in živega. Njegova zadnja zborovska skladba (februar 1994) je komponirana na besedilo Jožeta Plečnika: “Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin”.

APZ je nekaj Gobčevih skladb posnel na gramofonskih ploščah in na zgoščeniki Zmi∂rom moram bondrati. V zahvalo za njegovo prizadevno delo na področju glasbene ustvarjalnosti je bil imenovan za častnega člana APZ Tone Tomšič.

APZ Tone Tomšič je krstno izvedel sledeče Gobčeve skladbe:

1982
• Gobec, Radovan (1909-1995): Veš, poet, svoj dolg? (Oton Župančič)
(praizvedba: 18. maj - letni koncert, Ljubljana)

1966
• Gobec, Radovan (1909–1995): Motto (Janez Menart)
(praizvedba: letni koncert, Ljubljana)

1961
• Gobec, Radovan (1909–1995): Sen (Ivan Minatti)
(praizvedba: koncert ob 15-letnici zbora, Ljubljana)

1955
• Gobec, Radovan (1909–1995): Prelepa je Selška dolina (priredba gorenjske ljudske)
(praizvedba: koncert »Slovenska narodna pesem« v Ljubljani)

1957 - 1960 Janez Bole (1919-2007)

DOWN

Janez Bole se je rodil leta 1919 na Brezjah na Gorenjskem. Leta 1940 je maturiral, 1948. diplomiral na slavističnem oddelku Filozofske fakultete, 1967. pa na muzikološkem oddelku Akademije za glasbo. Poučeval je slovenščino na raznih gimnazijah v Ljubljani, glasbo na X. gimnaziji v Mostah, dirigiranje, zborovsko petje, vokalno tehniko in metodiko glasbenega pouka na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani (25 let) ter dirigiranje in zborovsko petje na Akademiji za glasbo (18 let). Vodil je, od ustanovitve, Slovenski oktet (1951-57), zbor Srednje glasbene šole (1954-80), APZ Tone Tomšič (1957-60), zbor Slovenske filharmonije (1960-65), Slovenske madrigaliste (1967-71 in 1987-95), Komorni moški zbor Celje (1988-90) in še petnajst drugih zborov, ki jih je ustanovil in vodil eno leto ali dlje. Bil je mentor več kot sto dvajset zborom po vsej Sloveniji in onstran meje. Predaval je na zborovskih seminarjih in bil član mnogih žirij na tekmovanjih in revijah. Umrl je 21. februarja 2007 v Ljubljani.

Nagrade: 1957 Prešernova nagrada (s Slovenskim oktetom), 1982 Red dela z zlatim vencem, 1981 Gallusova plaketa, 1985 Prešernova nagrada Gorenjske, 1996 Škerjančeva diploma in prav tako leta 1996 imenovan za začastnega člana APZ Tone Tomšič.

1960 - 1965 Lojze Lebič

DOWN

Lojze Lebič (1934) je diplomiral iz arheologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1957), iz kompozicije pa na Akademiji za glasbo pri Marjanu Kozini (1972) in dirigiranja pri Danilu Švari. V treh pevskih sezonah je vodil Akademski pevski zbor Tone Tomišič in osvojil prvo mesto na tekmovanju C.A. Seghizzi 1963, od leta 1962 do leta 1972 pa tudi Komorni zbor RTV Ljubljana. Z zboroma je pripravil mnogo krstnih izvedb del slovenskih skladateljev. Poučeval je dirigiranje na Pedagoški akademiji in bil od leta 1986 redni profesor za glasbeno-teoretske vede na muzikološkem oddelku Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Bil je član skupine Pro musica viva, skladateljsko pa se je izpopolnjeval na poletnih tečajih za sodobno glasbo v Darmstadtu. Med skladbami izstopajo: vokalno-instrumentalne – Požgana trava, Novembrske pesmi, oratorij davnosti Ajdna, zborovsko-scenski FAUVEL 86; simfonične – Sentence za dva klavirja in orkester, Glasovi, Queensland Music, Simfonija z orglami; komorne -Tangram, Godalni kvartet, Kvartet za tolkala; elektro-akustični Atelje III, samospevi, solistične skladbe, zbori idr. Za zbore je priredil veliko ljudskih pesmi, ki jih odlikuje domiselna ritmična in harmonska zgradba. Lojze Lebič je trikratni nagrajenec Prešernovega sklada (leta 1967 za dirigiranje, v letih 1970 in 1987 za kompozicijo) ter londonskega BBC (“Let the peoples sing”, leta 1972). Leta 1994 prejet Prešernovo nagrado za dotedanji skladateljski opus, od leta 1995 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1996 je bil zahvalo za njegovo prizadevno delo na področju glasbene ustvarjalnosti imenovan za častnega člana APZ Tone Tomšič, leta 2005 pa je prejel Kozinovo nagrado za kompozicijski opus. >>> več

APZ je izvedel številne njegove skladbe in novitete ter mnoge skladbe posnel na zgoščenkah Zmi∂rom moram bondrati, APZmešani, Naše zlate pesmi...APZ v živo in 70 let Maroltovega APZ, 50 let APZ Tone Tomšič.

Avtor o kantati Zgodbe / Fables: "Bilo je pred dvajsetimi leti, ko sem na povabilo Akademskega pevskega zbora in takratnega dirigenta Jerneja Habjaniča za njihovo praznično štirideseto povojno koncertno sezono napisal glasbeno-scensko delo FAUVEL'86 po srednjeveški moraliteti o človeških slabostih. Ne zaradi moraličnosti, vsekakor pa s širšo, ne samo za tisti čas, veljavno družbenokritično ostjo ... A ko me je dirigent Marko Munih povabil, da bi za njegov obletniški koncert prispeval novo delo, sem se spomnil nanjo. Nastala je koncertna kantata za solista, zbor in orkester. Ne več po šestdelnem akrostihu besede FAUVEL, temveč iz petih, bolj glasbeno kot vsebinsko povezanih zgodb: Flatterie - Avarice - Dvom - Ljubezen - In sanje so, po starofrancoskem izvirniku in z odlomki iz poezije Janeza Menarta ..."
praizvedba: 22. februar 2006 - Koncert ob 70-letnici dirigenta Marka Muniha, Ljubljana

Avtor o koroški ljudski Zmi∂rom moram bondrati: "Odkar jo poznam, me spremlja bridka pripoved te koroške ljudske pesmi … Ostalo bi pri tem, če me leta 1988 ne bi nagovorili, da za Slovenski oktet prispevam kaj s Koroškega. Ustregel sem, vendar sodim, da mi je šele v obdelavi za mešani zbor uspelo – ne da bi pesem preveč odtujil – tej kratki in v vrstično ponavljanje usmerjeni melodiji dati več prostora. Zunanja dela skladbe prinašata različici osnovnega napeva, notranji, ki ga oklepata, pa je daljši in samostojnejši. Poteze, značilne za večglasno petje alpskega prostora, so kolikor mogoče ohranjene. In ostala je žalost nesrečne dékle, ki mora vsako leto o Božiču (pred vienahtmi) bondrati (oditi) k drugemu pavru (kmetu) … z edinim upanjem, potem, ko za me tu prav'ga doma ni, bo pa ja kaj tam v večnosti …"
praizvedba: Ljubljana. 9. maj 2003 - letni koncert APZ Tone Tomšič

APZ Tone Tomšič je krstno izvedel številne Lebičeve skladbe: 2006
• Lojze Lebič: Zgodbe / Fables, kantata za solista, zbor in orkester (po Le Roman de Fauvel iz 14. stol. zasnovala Jelena Ukmar, pesmi in prepesnitve Janez Menart)
(praizvedba: 22. februar 2006 - Koncert ob 70-letnici dirigenta Marka Muniha, Ljubljana)

2003
• Lojze Lebič: Zmi∂rom moram bondrati (koroška ljudska) SSAATTBB
(praizvedba: 9. maj 2003 - letni koncert, Ljubljana)

1997
• Lebič, Lojze: Pomlad, Zima, iz suite Letni časi, Haiku. (praizvedba: 20. april 1997 - zborovsko tekmovanje Naša pesem 1997, Maribor)

1988
• Lebič, Lojze: Hvalnica svetu (Branko Miljkovič) (praizvedba: 30. maj - letni koncert, Ljubljana)

1986
• Lebič, Lojze: Fauvel 86 (vokalno-instrumentalno scensko delo za soliste, mešani zbor, klavir, tolkala, priročna glasbila in trak; libreto Jelena Ukmar po Le Roman de Fauvel, prevod Janez Menart) (praizvedba: 31. maj - letni koncert, Ljubljana)

1965
• Lebič, Lojze: Tihi gaj (Dragotin Kette) (praizvedba: letni koncert, Ljubljana)

1963
• Lebič, Lojze: Trauniče so žie zalene (priredba koroške ljudske) • Lebič, Lojze: Visoki rej (priredba ziljskega obrednega plesa po Francetu Maroltu za mešani zbor) (praizvedbi: letni koncert, Ljubljana)

1962 - 1964 Igor Lavrič

DOWN

Marca 1962 je prevzel vodenje zbora in pripravil letni koncert ter tritedensko turnejo po Nemčiji. Zbor je vodil že v sezoni 1962/63. Končal je Akademijo za glasbo v Ljubljani in bil korepetitor v ljubljanski Operi. Kasneje je deloval v Nemčiji.

1965 - 1975 Marko Munih

DOWN

Marko Munih se je rodil 9. januarja leta 1936 v Mostu na Soči. Študij dirigiranja je končal leta 1961 pri Danilu Švari na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter se v letih 1963/64 izpopolnjeval pri Lovru Matačiču v Frankfurtu na Maini, kjer je bil tudi njegov asistent. Po vrnitvi v Ljubljano je začel nastopati kot orkestrski in zborovski dirigent: od 1963 do 1972 je dirigiral Slovenski filharmoniji (SF), od 1972 do 1979 je bil umetniški vodja Komornega programa RTV Ljubljana, leta 1979 je postal odgovorni urednik Glasbenega programa Radia Ljubljana oz. Radia Slovenija, še naprej pa je redno stal za dirigentskim pultom SF in Simfonikov RTV Slovenija. APZ Tone Tomšič je vodil kar deset let (1965-1975), poleg tega pa še Učiteljski pevski zbor Emil Adamič ter z njima na tekmovanjih in gostovanjih dobil vrsto nagrad.

Še kot študent je leta 1960 prejel študentsko Prešernovo nagrado za dirigiranje Beethovnove sedme simfonije. Nagradi Prešernovega sklada je prejel leta 1969 za umetniško vodenje APZ Tone Tomšič ter drugič leta 1985 za izvedbo slovenskih del z Orkestrom Slovenske filharmonije. Poleg nagrad Prešernovega sklada je prejel tudi Betettovo nagrado za poustvarjalnost leta 1983 ter srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za dolgoletno delo v glasbeni dejavnosti leta 2002. Z domačimi simfoničnimi orkestri ali kot gost tujih ansamblov je nastopil v Italiji, Nemčiji, Avstriji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, Finskem, Danskem, v nekdanji Češkoslovaški in SZ, v Bolgariji in Veliki Britaniji ter s Simfoniki RTVS na dveh turnejah po ZDA in Kanadi. V njegovem repertoarju imajo pomembno mesto vokalno-inštrumentalna dela različnih obdobij, zlasti iz 19. in začetka 20. stoletja, ekspresivne romantične simfonične partiture, pa tudi skladbe sodobnih slovenskih in tujih avtorjev. Velik projekt je bila zelo redka celotna izvedba Haydnovih Letnih časov (Komorni zbor in orkester SF), potem cele vrste novih kompozicij Darijana Božiča, Jakoba Ježa, Pavla Mihelčiča, Iva Petrića, Lojzeta Lebiča. Programsko je zastavil najvišje ambicije, kot so bile izvedbe Verdijevega Requiema, Mozartovega Requiema, kantate Sonetni venec Lucijana Marije Škerjanca na Prešernove pesmi, najlepših zborov iz Wagnerjevih oper, Četrte simfonije Karola Szymanowskega, Te DeumBlaža Arniča (s solistko Marjano Lipovšek), Mašo s pavkami Josepha Haydna, Honeggerjevega oratorija Kralj David, kantateOrglar Marijana Lipovška, oratorija Franka Martina In terra pax, simfonije Pietà Primoža Ramovša, Ekstaze smrti Alojza Srebotnjaka, Requiema Gabriela Faureja, Dvořakove Stabat Mater, Chopinov Klavirski koncert št. 2... Prepričan je bil, da je raven APZ Tone Tomšič dovolj visoka in tako je mednarodnemu zborovskemu občinstvu na Evropa Cantat v Gradcu leta 1970 ponudil Brucknerjevo mašo. Navdušila tudi je ambiciozna izvedba Simfonije psalmov Igorja Stravinskega. Munih je imel med slovenskimi dirigenti vedno velik smisel za vokal in vokal v povezavi z orkestrom.

Poznamo ga kot zelo družabnega, odprtega in odkritega človeka. V laskavih kritikah, ki jih je Munih dobival za svoje nastope, je bila vedno poudarjena njegova občutljivost in muzikalnost. Kritik in skladatelj Pavel Mihelčič, ki umetniško delo Marka Muniha spremlja že blizu štirideset let, je zapisal: »Njegove roke so kot dih zbora, če zadihajo- zadiha zbor, če zarišejo mehko potezo- zapoje zbor mehko, nežno…Razumljivo pa je, da je to mogoče doseči le s sodelovanjem vseh nastopajočih in to sodelovanje je obrodilo zares bogate sadove.«

1975 - 1982 in 1988–1992 Jože Fürst

DOWN

Jože Fürst se je rodil leta 1945. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je končal študij dirigiranja pri prof. dr. Danilu Švari in študij klavirja pri prof. Marijanu Lipovšku. Študij dirigiranja je nadaljeval v Berlinu in na poletnem seminarju v Weimarju, specializacijo iz klavirja pa je pridobil ponovno v Ljubljani pri istem profesorju. Za svoje klavirsko izvajanje je leta 1973 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Naslednje leto je vodil “Kraljevi moški zbor” v Belgiji, nato pa v jeseni leta 1975 prevzel APZ Tone Tomšič. Z zborom je izvedel najprej sedem letnih koncertov, po petletnem premoru pa še nadaljnjih pet. Z zborom je prejel številna najvišja priznanja doma in v tujini (Grand prix de la Ville de Tours 1980). Zbor je prenehal voditi leta 1992. Vodil je tudi Komorni zbor RTV Ljubljana, komorni zbor Akord 84, vokalno skupino Canticum in APZ Maribor. Na dirigentskem področju je deloval še kot mentor nekaterim slovenskim zborom, predaval je na zborovskih seminarjih in bil član mnogih mednarodnih tekmovalnih žirij doma in v tujini.

Za svoje delo je prejel nagrado Društva slovenskih skladateljev, Gallusovo plaketo in Zupančičevo nagrado - nagrado mesta Ljubljane.

1982 - 1987 Jernej Habjanič (1939-2000)

DOWN

Rodil se je v Mariboru l. 1939, kjer je l. 1957 maturiral na II. gimnaziji, l. 1958 pa končal Srednjo glasbeno šolo (klavir). Na Akademiji za glasbo in Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral orgle in umetnostno zgodovino ter tako l. 1982 diplomiral na oddelku za glasbeno pedagogiko Akademije za glasbo v Ljubljani.

Vseskozi je bil usmerjen v sodobni koncept vzgoje, ki jo je udejanjal najprej z učenci na osnovnih šolah, kasneje pa s študenti na Pedagoški fakulteti. Bil je zagovornik dveh zborov na vsaki slovenski osnovni šoli (otroškega in mladinskega). Tudi glasbo samo je visoko vrednotil in jo tako postavljal ob bok glavnim predmetom v šoli.

Z zborovodstvom je začel že v gimnazijskih letih, intenzivno zborovodsko pot pa je začel na prvem službenem mestu v Zagorju ob Savi leta 1958 ter nato na OŠ Vide Pregarc v Ljubljani in OŠ Boris Ziherl. L. 1981 je postal zunanji sodelavec Pedagoške fakultete. L. 1987 je pridobil naziv predavatelja in vse do upokojitve leta 1998 predaval predmeta Vokalno-instrumentalni pouk ter Zbor z osnovami zborovodstva (oddelek za razredni pouk).
V času vodenja mladinskih zborov je kvaliteto kazal na reviji mladinskih zborov v Zagorju ob Savi, z mladinskim zborom OŠ Boris Ziherl pa je tudi tekmoval na Mladinskem pevskem festivalu v Celju (1979, 1981) in prejel srebrno plaketo. Že takrat je posegal po sodobnih skladbah, saj je bil vnet zagovornik in izvajalec sodobne zborovske glasbe, predvsem slovenske. Vodil je tudi odrasle moške zbore Posavje, Grafiko in Žito, pol sezone pa je vodil APZ France Prešeren iz Kranja.

Vrhunec svojega delovanja je dosegel z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič iz Ljubljane v obdobju med l. 1982 in 1987. Kot je zapisal sam: 'Rad priznam, da so bila moja leta v APZ-ju najbolj uspešna in zato najlepša v mojem celotnem zborovskem delovanju'. Z APZ Tone Tomšič se je udeležil več uglednih mednarodnih zborovskih tekmovanj: l. 1984 Tours v Franciji (1. nagrada in Grand Prix), l. 1985 Miedzyzdroy na Poljskem (zlata medalja), l. 1986 Llangollen v Angliji (3. nagrada), l. 1987 Tolosa (2. in 3. mesto). Z zborom je gostoval še v Italiji in na Madžarskem, l. 1984 pa je na nacionalnem tekmovanju Naša pesem v Mariboru dosegel zlato plaketo.
Izvajal je dela sodobnih slovenskih skladateljev in tako z APZ Tone Tomšič postavil 27 krstnih izvedb. Ob 40. obletnici delovanja APZ Tone Tomšič je z izvedbo Lebičevih zborovskoscenskih prizorov Fauvel 86 dosegel ustvarjalni višek. Deset let kasneje je Habjanič zapisal: 'Fauvel 86, gotovo najobsežnejši, najzahtevnejši in najcelovitejši dosežek v 'mojem času' Apz-ja, pa še čaka, da bo izšel na laserski plošči…'

L. 1989 je prevzel vodstvo zbora Lipa zelenela je…, ki ga sestavljajo v veliki večini bivši pevci skoraj vseh generacij APZ.
V zadnjih petnajstih letih je bil povabljen kot predavatelj na številne republiške zborovodske seminarje za zborovodje mladinskih in odraslih zborov, bil je objektiven ocenjevalec v strokovnih žirijah, član uredništva revije Naši zbori, zadnji dve leti pa njen glavni urednik.

L. 1987 je prejel Gallusovo plaketo, l. 1986 pa skupaj z Lojzetom Lebičem in Ksenijo Hribar (režija) nagrado Prešernovega sklada za izvedbo Fauvela 86.

1992 - 2002 Stojan Kuret

DOWN

Rodil se je rodil v Trstu leta 1957, kjer stalno živi in deluje, prav tako pa je njegovo 10-letno delo umetniškega vodje in dirigenta APZ Tone Tomšič najtesneje povezano s slovensko glasbeno poustvarjalnostjo. Na šoli Glasbene matice v Trstu je študiral klavir, leta 1981 diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo, smer dirigiranje pri prof. Antonu Nanutu. Kot dirigent se je izpopolnjeval v Italiji in Nemčiji. Študij klavirja je končal na glasbenem Konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu, kjer od leta 1983 predava kot docent. Še med študijem je leta 1974 ustanovil Mladinski pevski zbor Glasbene matice Trst ter vodil dekliški in mešani zbor. Leta 1991 je ustanovil mešani zbor Jacobus Gallus. Leta 1984 je prejel Gallusovo plaketo. Kot predavatelj sodeluje na zborovskih seminarjih doma in v tujini in je redni član mednarodnih žirij na tekmovanjih po Evropi (v Belgiji, Veliki Britaniji, Franciji, Španiji, na Škotskem, v Italiji in Sloveniji). Kot gostujoči dirigent je uspešno sodeloval z različmi orkestri. Od leta 1992 do 2002 je bil umetniški vodja in dirigent APZ Tone Tomšič, s katerim je prejel številna najvišja priznanja doma in v tujini (Grand prix de la Ville de Tours 98, Grand Prix mesta Varna 2001, Grand prix della citta' di Gorizia 2001, Velika nagrada mesta Maribor 2002, Gran premio Europeo di canto corale 2002 v Arezzu) ter izpeljal uspešne turneje v Južnoafriški republiki, Rusiji, Franciji, Čilu, Argentini in Južni Koreji. Od januarja 2003 do aprila 2005 je bil dirigent Komornega zbora RTV Slovenija.

2002 - 2009 Urša Lah

DOWN

Urša Lah je študirala glasbeno pedagogiko na ljubljanski Akademiji za glasbo. Sodelovala je v nekaterih najboljših slovenskih vokalnih sestavih in bila med leti 1992-1996 članica Slovenskega komornega zbora. Zborovodsko znanje je dopolnjevala v razredu Ragnarja Rasmussena na univerzi v severnonorveškem mestu Tromsø in kot udeleženka izobraževalnih seminarjev v organizaciji zborovskih združenj IFCM in Europa Cantat .

Njeni uspehi so tesno povezani z umetniškim vodenjem Mešanega mladinskega pevskega zbora Veter, s katerim je dosegla številne zlate plakete in prva mesta na tekmovanjih v slovenskem in širšem evropskem prostoru. Leta 1999 je v nemškem mestu Pohlheim prejela nagrado za posebne dirigentske dosežke, istega leta ji je Rotary Club Ljubljana podelil naziv "Učitelj-mentor leta". Na mednarodnem tekmovanju v grški Prevezi je leta 2004 dobila nagrado za najboljšega dirigenta tekmovanja. Zveza kulturnih društev Ljubljana ji je v letu 2002 podelila srebrno priznanje za ustvarjalno umetniško vodenje MeMPZ Veter.

Urša Lah je bila od 1998 do 2002 tudi dirigentka Komornega zbora RTV Slovenija. Z njim je krstno izvedla nekatere skladbe sodobnih slovenskih skladateljev, obogatila radijski arhiv s posnetki del slovenskih in tujih ustvarjalcev 20. stoletja in pripravila številne vokalno-instrumentalne projekte.

V sezoni 2002/2003 je prevzela umetniško vodstvo APZ Tone Tomšič, s katerim je osvojila prva mesta in »Velike nagrade« prestižnih mednarodnih tekmovanj, številna posebna priznanja in dirigentske nagrade. Največji uspeh predstavlja osvojena prva nagrada tekmovanja za Grand Prix Evrope v Debrecenu 2008.

Urša Lah deluje kot predavateljica na seminarjih za izobraževanje zborovodij, članica žirij nacionalnih in mednarodnih zborovskih tekmovanj, vodila pa je tudi Pevsko šolo za zborovske pevce pri Glasbeni matici Ljubljana.

Leta 2008 ji je Mestna občina Ljubljana podelila Župančičevo nagrado za kulturne dosežke na najvišji ravni, leta 2009 pa ji je Javni sklad RS za kulturne dejavnosti podelil Gallusovo plaketo za leto 2008.

2009- Sebastjan Vrhovnik

DOWN

Z letom 1986 je začel obiskovati nižjo glasbeno šolo v Kamniku in sicer pouk klavirja pri prof. Mariji Holcar. Pod njenim mentorstvom se je udeleževal regionalnih in državnih tekmovanj ter se z njih vračal s priznanji in nagradami. Po zaključeni Srednji glasbeni in baletni šoli (splošna teoretska smer, 1997; petje, 2003) se je vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je na Oddelku za glasbeno pedagogiko leta 2004 diplomiral z zborovskim koncertom pod mentorstvom doc. Marka Vatovca. Svojo profesionalno pot je usmeril v študij zborovskega dirigiranja v razredu prof. Johannesa Prinza na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti v Gradcu (Avstrija), ki ga je z odliko zaključil leta 2008, danes pa ga nadaljuje na magistrski stopnji. Od leta 2006 je asistent za zborovsko dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Trenutno deluje kot dirigent Komornega zbora Obala Koper ter Učiteljskega pevskega zbora Slovenije »Emil Adamič«, projektno sodeluje s Komornim zborom RTV Slovenija in Žensko vokalno skupino Čarnice in vodi različne zborovodske delavnice doma in v tujini. Kot pevec je sodeloval v številnih pevskih zasedbah (Komorni zbor RTV, Komorni zbor Slovenicum, European Youth Choir, Vokalna skupina Ecce ...) ter se udeleževal državnih in mednarodnih zborovodskih seminarjev, v letu 2004 pa je kot asistent dirigenta Garyja Gradena sodeloval na Mednarodnem pevskem tednu v Ljubljani.
Sebastjan Vrhovnik je do leta 2006 vodil Mešani pevski zbor Cantemus iz Kamnika. Z njim je dosegel svoja prva velika priznanja, s tem pa tudi ansambel umestil v sam vrh slovenskega zborovstva (Naša pesem v Mariboru, 2001: zlata plaketa in nagrada za najbolj perspektivnega zborovodjo tekmovanja; 2003: zlata plaketa; Mednarodno tekmovanje Naša pesem v Mariboru, 2006: zlata plaketa, nagrada za najboljšo izvedbo obvezne skladbe in posebna nagrada za najboljši slovenski zbor; mednarodno zborovsko tekmovanje v Spittalu (Avstrija), 2005: 2. mesto in nagrada publike; mednarodno zborovsko tekmovanje v Mernesu (Nemčija), 2006: 1. mesto), delo pa leta 2004 ovrednotil tudi z izdajo zgoščenke Most. Tudi koncertni in tekmovalni dosežki Učiteljskega pevskega zbora Slovenije »Emil Adamič«, ki ga je prevzel leta 2003, so njegova zasluga (regijsko tekmovanje pevskih zborov, 2004: zlata plaketa in posebno priznanje za najboljšo izvedbo skladbe, napisane od 20. stoletja do danes; mednarodno tekmovanje učiteljskih pevskih zborov Evrope v Ostrówu Wielkopolskem (Poljska), 2006: 1. mesto; mednarodno zborovsko tekmovanje v Bad Ischlu (Avstrija): 1. mesto in posebno priznanje za izvedbo skladbe Pie Jesu Ambroža Čopija; mednarodni zborovski festival v Ohridu (Makedonija), 2008: posebno priznanje za visoko umetniško izvedbo programa).
Poleg omenjenih priznanj za umetniške uspehe je Sebastjan Vrhovnik dosegel vidne rezultate in pozitivne kritike tudi z Vokalno skupino Ecce (državno tekmovanje malih vokalnih skupin v Slovenski Bistrici, 2007: 1. mesto; tematski koncert Živalski madrigalizmi) in z Mešanim pevskim zborom Glasbene matice Ljubljana (2007/2008), leta 2005 pa je za svoje delovanje na področju kulture prejel tudi bronasto priznanje občine Kamnik in leta 2006 študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo.Enega izmed vrhuncev njegovega umetniškega poustvarjanja predstavlja izvedba Pasijona po Janezu Johanna Sebastiana Bacha, ki ji je leta 2009 dirigiral v Gradcu v okviru magistrskega študija. Za scensko izvedbo, ki jo je vodil režiser Christian Pöppelreiter in ki je bila vključena v koncertni abonma Mumut, je Sebastjan Vrhovnik prejel pozitivne kritike in s tem utrdil svojo dirigentsko in interpretativno pot.

Predsedniki Apz Tone Tomšič

1946-1947 Jovo Verdelj
1947-1948 Majda Puhar
1948-1949 Uroš Lubej
1949-1950 Uroš Lubej
1950-1951 Uroš Lubej
1951-1952 Dušan Mis
1952-1953 Janez Strojanšek
1953-1954 Ignacij Voje
1954-1955 Ignacij Voje
1955-1956 Matija Žgajnar
1956-1957 Mitja Babšek
1957-1958 Mitja Babšek
1958-1960 Zvone Zalar
1960-1961 Marko Čibej
1961-1962 Jože Humer
1962-1963 Milan Clemente
1963-1964 Zdravko Kelšin
1964-1965 Marjan Špegel
1965-1965 Zvone Zalar, Janez Dular
1965-1966 Zdenko Rijavec, Andrej Kerin
1966-1967 Andrej Rant
1967-1968 Andrej Rant
1968-1969 Andrej Pitako
1969-1970 Janez Dular
1970-1971 Veselin Hristovski
1971-1972 Marjan Dornik
1972-1973 Ivo Verovnik, Boris Kmet
1973-1974 Smilja Marinc
1974-1975 Miran Kljun
1975-1976 Nada Luzar
1976-1977 Miha Čebulj
1977-1978 Tonček Mirnik
1978-1979 Damjana Pavlin

1979-1980 Vojka Šilc
1980-1981 Mojca Bregar
1981-1982 Nives Baša 1982-1983 Jasna Medved
1983-1984 Andrej Kores,
Jasna Medved
1984-1985 Primož Jovan,
Jasna Medved
1985-1986 Tina Orožim
1986-1987 Meta Volavšek
1987-1988 Hanka Lebič
1988-1989 Gregor Narobe
1989-1990 Janez Rozman
1990-1991 Andrej Sešlar
1991-1992 Katarina Kelšin
1992-1993 Irena Štefančič
1993-1994 Gašper Mramor
1994-1995 Marko Bilčar
1995-1996 Gašper Mramor
1996-1997 Darko Kuzman
1997-1998 Tanja Kresnik
1998-1999 Mitja Kovač
1999-2000 Lara Rojac
2000-2001 Anja Slivnik
2001-2002 Nuška Drašček
2002-2003 Nuška Drašček
2003-2004 Jasna Žitnik
2004-2005 Polonca Kos
2005-2006 Franc Perdih
2006-2007 Maja Lavrin
2007-2008 Maja Lavrin
2008-2009 Urša Šetina