Marko Munih

Marko Munih se je rodil 9. januarja leta 1936 v Mostu na Soči. Študij dirigiranja je končal leta 1961 pri Danilu Švari na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter se v letih 1963/64 izpopolnjeval pri Lovru Matačiču v Frankfurtu na Maini, kjer je bil tudi njegov asistent. Po vrnitvi v Ljubljano je začel nastopati kot orkestrski in zborovski dirigent: od 1963 do 1972 je dirigiral Slovenski filharmoniji (SF), od 1972 do 1979 je bil umetniški vodja Komornega programa RTV Ljubljana, leta 1979 je postal odgovorni urednik Glasbenega programa Radia Ljubljana oz. Radia Slovenija, še naprej pa je redno stal za dirigentskim pultom SF in Simfonikov RTV Slovenija. APZ Tone Tomšič je vodil kar deset let (1965-1975), poleg tega pa še Učiteljski pevski zbor Emil Adamič ter z njima na tekmovanjih in gostovanjih dobil vrsto nagrad.
Še kot študent je leta 1960 prejel študentsko Prešernovo nagrado za dirigiranje Beethovnove sedme simfonije. Nagradi Prešernovega sklada je prejel leta 1969 za umetniško vodenje APZ Tone Tomšič ter drugič leta 1985 za izvedbo slovenskih del z Orkestrom Slovenske filharmonije. Poleg nagrad Prešernovega sklada je prejel tudi Betettovo nagrado za poustvarjalnost leta 1983 ter srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za dolgoletno delo v glasbeni dejavnosti leta 2002. Z domačimi simfoničnimi orkestri ali kot gost tujih ansamblov je nastopil v Italiji, Nemčiji, Avstriji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, Finskem, Danskem, v nekdanji Češkoslovaški in SZ, v Bolgariji in Veliki Britaniji ter s Simfoniki RTVS na dveh turnejah po ZDA in Kanadi. V njegovem repertoarju imajo pomembno mesto vokalno-inštrumentalna dela različnih obdobij, zlasti iz 19. in začetka 20. stoletja, ekspresivne romantične simfonične partiture, pa tudi skladbe sodobnih slovenskih in tujih avtorjev. Velik projekt je bila zelo redka celotna izvedba Haydnovih Letnih časov (Komorni zbor in orkester SF), potem cele vrste novih kompozicij Darijana Božiča, Jakoba Ježa, Pavla Mihelčiča, Iva Petrića, Lojzeta Lebiča. Programsko je zastavil najvišje ambicije, kot so bile izvedbe Verdijevega Requiema, Mozartovega Requiema, kantate Sonetni venec Lucijana Marije Škerjanca na Prešernove pesmi, najlepših zborov iz Wagnerjevih oper, Četrte simfonije Karola Szymanowskega, Te DeumBlaža Arniča (s solistko Marjano Lipovšek), Mašo s pavkami Josepha Haydna, Honeggerjevega oratorija Kralj David, kantateOrglar Marijana Lipovška, oratorija Franka Martina In terra pax, simfonije Pietà Primoža Ramovša, Ekstaze smrti Alojza Srebotnjaka, Requiema Gabriela Faureja, Dvořakove Stabat Mater, Chopinov Klavirski koncert št. 2… Prepričan je bil, da je raven APZ Tone Tomšič dovolj visoka in tako je mednarodnemu zborovskemu občinstvu na Evropa Cantat v Gradcu leta 1970 ponudil Brucknerjevo mašo. Navdušila tudi je ambiciozna izvedba Simfonije psalmov Igorja Stravinskega. Munih je imel med slovenskimi dirigenti vedno velik smisel za vokal in vokal v povezavi z orkestrom.

Poznamo ga kot zelo družabnega, odprtega in odkritega človeka. V laskavih kritikah, ki jih je Munih dobival za svoje nastope, je bila vedno poudarjena njegova občutljivost in muzikalnost. Kritik in skladatelj Pavel Mihelčič, ki umetniško delo Marka Muniha spremlja že blizu štirideset let, je zapisal: »Njegove roke so kot dih zbora, če zadihajo- zadiha zbor, če zarišejo mehko potezo- zapoje zbor mehko, nežno…Razumljivo pa je, da je to mogoče doseči le s sodelovanjem vseh nastopajočih in to sodelovanje je obrodilo zares bogate sadove.«