Odziv na članek “Manca in Benjamin Izmajlov – Kdo smo in od kod prihajamo”

http://www.delo.si/kultura/glasba/manca-in-benjamin-izmajlov-kdo-smo-in-od-kod-prihajamo.html

Pozdravljeni,

pišemo Vam v imenu Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani. Pred kratkim smo dobili opozorilo bivših članov, saj je njihovo pozornost pritegnil vaš članek, objavljen 9. 9. 2016, »Manca in Benjamin Izmajlov – Kdo smo in od kod prihajamo«. V intervjuju je slovenska medvojna in slovenska zborovska zgodovina neresnično, pomanjkljivo in malomarno predstavljena. Ta zgodovina in spomin nanjo je tesno prepleten z delovanjem našega zbora v predvojnem času, tovrstna prepletenost pa vsebuje močno simboliko, ki je za aktivne in bivše pevce zelo pomembna, sploh v letošnji jubilejni sezoni. APZ Tone Tomšič UL letos namreč praznuje 90. obletnico ustanovitve, 12. decembra pa tudi 75. obletnico zadnjega koncerta pred kulturnim molkom, zato nam dovolite, da vam ponudimo nekaj zgodovinskih dejstev.

V intervjuju ste navedli:

»Miroslav Vilhar je napisal pesmi Po jezeru in Lipa zelenela je, ki jo praviloma povezujemo s pogrebi. Ta pesem je bila med drugo svetovno vojno izvedena na nekem festivalu zborov v okupirani Ljubljani in vsa dvorana je gromko vstala in jo pela na ves glas, čeprav so bile slovenske domoljubne pesmi prepovedane. To so očitno spregledali, saj navsezadnje poje le o lipi …«

Izjava se začne z napačno navedbo o avtorstvu skladbe. Besedilo je res napisal Miroslav Vilhar, pa vendar je tu vredno omeniti tudi skladatelja, ki je pesem uglasbil, to je bil Davorin Jenko, Lipa zelenela je pa je po njegovi zaslugi ponarodela. Druga zmota, ki je kar skočila v oči vsakemu članu APZ Tone Tomšič UL, pa je opis dogodka, na katerem je bila skladba izvedena. Dogodek, ki ga opisuje ga. Izmajlova, ni bil le nek festival zborov; v prvi vrsti ni bil niti kakršenkoli festival zborov, objavljena poenostavitev pa močno zbode vsakega površnega poznavalca medvojne zgodovine Ljubljane. APZ je bil takrat moški pevski sestav, ki je pod vodstvom ustanovitelja Franceta Marolta pogosto koncertiral po Sloveniji in Jugoslaviji. Njihove uspehe so pretrgale grozote druge svetovne vojne, zaradi česar je odpadel tradicionalni pomladni koncert leta 1941, ki je bil zato izveden šele 12. decembra istega leta v unionski dvorani. Vstopnice so bile v hipu razprodane, dvorana nabito polna, občinstvo zadržano in vznemirjeno. Spored so sestavljale priredbe slovenskih ljudskih iz raznih obdobij in pokrajin. Izzvenel je »prepotrebni koncert« in požel »navdušeno odobravanje prenapolnjene unionske dvorane«. Takrat je izzvenela Jenkova Lipa. (Povzeto po tekstu mag. Simone Moličnik Mladi že 80 let, objavljenem v istoimenskem zborniku leta 2006.) Ljubljana je bila takrat že okupirana in težnje zatiranega ljudstva po svobodi so pripeljale do omenjenega znamenitega koncerta. Besedilo Lipe ima namreč (kot je omenila tudi ga. Izmajlova) močno domovinsko konotacijo in še danes predstavlja simbol slovenstva, takrat pa so izvedbo okrepila še domovinska čustva; v pesmi namreč spremljamo lipo skozi letne čase in se veselimo pomladi, ko bo zopet oživela, tako pa simbolizira tudi prerod naroda oz. neizbežen prihod pomladi kot simbola osvoboditve Ljubljane izpod italijanske okupacije. V dvorani so takrat bili tudi predstavniki italijanskega okupatorja, ki so protestno zapustili dvorano, italijanska okupacijska oblast pa je sprevidela, da je šlo za protiokupatorsko prireditev, in je posledično že naslednji dan razpustila to slovensko pevsko telo. Maroltov Akademski pevski zbor je tako tistega dne, 12. 12. 1941, izzvenel v kulturni molk. Koncert, ki nam predstavlja zadnji kulturni dogodek slovenstva do konca vojne in okupacije, je bil skrivaj tudi posnet (navkljub potencialnemu tveganju življenja snemalca Rudija Omota) in je na dostopen na medmrežju na sledeči povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=JY-2Th14exI

Priporočamo vam, da posnetek posredujete ge. Izmajlovi, g. Matozu ter odgovornemu uredniku v razmislek o pomenu izvedbe skladbe.

Zavedamo se, da je dotični članek intervju in v njem torej zgolj navajate izjave in komentarje intervjuvancev. O poznavanju zgodovine in spoštovanju kulturne dediščine omenjenih gostov na intervjujih ne bi izgubljali besed, vendar pa smo trdno prepričani, da sta časopisna hiša in uredništvo dolžna z opombami in komentarji opozoriti na kontekst in/ali resničnost izjav. Na tej točki bi radi tudi omenili, da je vaš časopis redno poročal o jubilejnih koncertih v spomin na predvojne dogodke v unionski dvorani. Zbor, nekdanji člani zbora in cela slovenska kulturna javnost upamo, da se podobne napake v prihodnosti ne bodo več zgodile. Upamo, da bo vaš časopis, ki še vedno predstavlja vrhunec slovenskega novinarstva ter vir najbolj poglobljenih in verodostojnih informacij, lahko kljuboval modernim trendom objavljanja malomarnih, nedokončanih ter žaljivih vsebin v iskanju širše popularnosti.

APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani

Kaja Belko Parkel, podpredsednica

Ivan Koruza, član Izvršnega odbora

Miha Jejčič, predsednik